Pojdi na glavno vsebino

Znameniti Tržičani

Jožef Venceslav Radetzky (1766–1858)

Radetzky

Je bil velik dobrotnik za Tržič in njegove prebivalce. Ko je bil leta 1797 sklenjen kratkotrajen mir z Napoleonom, se je 9. Novembra 1797 poročil z grofico Frančiško Romano von Strassoldo-Grafenberg in od njene matere kupil graščini Neuhaus in Altgutenberga z vsemi pravicami in posestmi. Potem se je preselil v Tržič in z vmesnimi vojnimi presledki je tu bival do novembra 1819.

Ker je v Tržiču hotel dvigniti gospodarstvo, je najprej začel širiti svojo posest švicarske govedi in z merino ovcami, da bi pomagal tržiškim nogavičarjem. Žal pa se ovce niso prilagodile na tukajšnje podnebne pogoje in je rejo opustil.

Svojo dejavnost je usmeril predvsem v železarstvo in na Blekah kupil veliko zemlje, tam zgradil moderno pilarno na Fabriki, poleg tega pa še skladišče in stanovanjske hiše za delavce. Tovarna je obratovala celih sedemdeset let. Kmalu je dokupil še fužino Njivo, ki je kasneje postala kosarna Kajetana Ahačiča, po nacionalizaciji pa TOKOS.

V tem pa se je ponovno razbesnela vojna z Napoleonom, ki je ponovno zasedel Kranjsko. Feldmaršal se je moral umakniti iz Tržiča in za nekaj let sprejeti nove vojne dolžnosti. Potem je leta 1811 prišla še ognjena ujma; pogorel je večji del Tržiča in z njim tudi številne grofove železarske naprave. Ogenj ni prizanesel niti staremu gradu Neuhaus. Po požaru je francoska uprava, z Napolenovim pristankom, pomagala tržiškim pogorelcem s 70.000 franki. Radetzky je njemu namenjeni znesek 7.000 frankov za obnovo gradu podaril obubožanim pogorelcem, sebi pa je dal na lastne stroške postaviti manjši gradič.

Gospodarska poslopja je dal grof prenesti pod grajski hrib na Pristavo, tam je dal tudi izkopati ribnik in urediti okolico gradu. Do takrat goli Kamnek pa je dal pogozditi z različnimi drevesi. Pri vseh teh delih je zaposlil veliko revnih Tržičanov in jim tako dal priložnost, da so zaslužili vsaj za borno prehrano. Leta 1815 je nastala velika draginja in dve leti lakote, kar je osiromašilo že tako močno načeto grofovo gospodarstvo in ga sililo, da se je zadolževal in nazadnje doživel finančni zlom.

Vsled te situacije je leta 1819 Radetzky s kupoprodajno pogodbo predal tržiško zemljiško gospodstvo z vsemi pravicami baronu Dietrichu, ki se je zavezal, da bo poravnal grofove dolgove. K posesti so spadali: Pristava z vrtovi, pašniki, travniki, gozdovi, planine, plavži, rudokopi, graščinska jeklarna, fužini Njiva in Balos, stanovanjske hiše za delavce na Fabriki s Pilarno vred, fužina za ponve, žebljarna, rudarska kovačija, skladišča, Germovka in še vrsta drugih nepremičnim. Dolgovi so bili poravnani, ampak Radetzky je ostal brez imovine, zato je novembra 1819 s težkim srcem zapustil Tržič.

25. septembra 1852 je grof Radetzky kot 86-letni gospod še zadnjič obiskal Tržič in domačini so mu pripravili veličastnem sprejem. Feldmaršal se je takrat zanimal tudi za vse tiste, ki so mu v Tržiču kdaj pomagali pri reševanju težav. Zato je najprej obiskal starega čevljarskega mojstra, ki je grofu pred desetletji gmotno pomagal.

Znamenitemu generalu in feldmaršalu je Johann Strauss posvetil svetovno znano koračnico »Radetzkymarsch«, ki jo dunajski filharmoniki ob gromkem ploskanju poslušalcev na novoletnih koncertih ponavadi zaigrajo kot zadnjo skladbo. Le malokdo pa ve, da je bil feldmaršal slovenski meščan.

Janez Demascen Dev (1732–1786)

je bil rojen v hiši z današnjim naslovom Trg svobode 25. Bil je začetnik slovenskega posvetnega pesništva in tudi urednik in glavni sodelavec Pisanic, prvega slovenskega pesniškega zbornika s celotnim naslovom »Skupspravljanje Kranjskeh Pisanic od Lepeh Umetnosti«, ki so izhajale v letih med 1779 in 1781. V Pisanicah je objavil prek 40 pesmi, zlasti hvalnic, basni in prevodov. Najbolj znana je Pesem o zadovoljnem jetniku. Dev je tudi avtor prvega slovenskega libreta Belin, bil pa je tudi dober Pohlinov in Zoisov znanec.

Julius baron von Born

je bil nemški bankir, doma iz Berlina. Slovenska zgodba Bornovih se začne leta 1891, ko je baron, lastnik družinske banke iz Berlina, po večkratnem občasnem bivanju na območju Jelendola sklenil posestvo odkupiti. Ustvaril je infrastrukturo za gospodarjenje z gozdovi, izrabo vodnih sil in predelavo lesnih izdelkov. Po njegovi smrti je delo nadaljeval sin Karl. Zgradil je gozdno železnico, sodobno žago, opekarno in elektrarne.

Družina je bila pri domačinih priljubljena. Julius baron von Born je dal postaviti gradič Sv. Katarina, v katerega se je tudi naselil. Sledili so vsi pomožni objekti za zaposlene, ter gospodarska poslopja, naprave za predelavo lesa in drugo. Poleg gozdov je uvidel tudi možnost vodnega bogastva in ob Tržiški Bistrici dal postaviti električno centralo za razsvetljavo in žago, ki je kasneje pogorela. Nato jo je preselil v Tržič ( ZLIT ). Baron Born si je še za časa življenja dal v neposredni bližina gradiča postaviti stanu primerno grobnico in - kot bi slutil - je v času največjih ambicij dne 5. 2. 1897 nenadoma umrl v Brightonu v Angliji.

Po njegovi smrti pa je postal gospodar eden od njegovih dveh sinov in sicer Karl baron Born, ki je z vso zagnanostjo poprijel za narejenim in prav tako uspešno nadaljeval z delom. Poleg ustaljenega posodabljanja in tehnološko izboljšanega gozdnega sistema je v kraj kot velik ljubitelj lova tudi on vnesel v kraj nekaj povsem novega. Iz tujine je namreč pripeljal večje število jelenov in košut in jih razvrstil po celotnem revirju.

Po Hitlerjevi zasedbi, leta 1941, je moral baron Karl zaradi nacionalnega porekla pobegniti v tujino, bil je namreč Žid. S tem je posestvo in objekte prepustil takratni oblasti.

Dr. Tone Pretnar (1945–1992)

Tone Pretnar

se je rodil 9. avgusta 1945 v Ljubljani. Izhajal je iz trdne podjetniške rodbine Pretnarjev iz Tržiča. Tu je obiskoval osnovno šolo, vsestransko nadarjen in radoznal se je kasneje vpisal na kranjsko gimnazijo in tam maturiral leta 1964. Študij slovenskega in ruskega jezika je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključil z diplomo februarja 1971. L. 1981 je postal asistent za slovensko književnost in slovansko književno komparativistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, docent za primerjalno slovansko književnost (in za starejšo slovensko književnost) pa po sedmih letih asistenture (1988).

S svojim pedagoškim talentom, ki je znal v vabljivo, zabavno obliko združiti praktično korist (jezikovni pouk) in umetniški užitek (ukvarjanje z leposlovjem), je za slovensko književnost motiviral kar nekaj študentov in tako bistveno prispeval k vzpostavitvi ter utrditvi poljske literarnozgodovinske in prevajalske slovenistike. Nedvomno pa je jedro njegovega dela v metriki oziroma verzologiji, (primerjalni) teoriji in zgodovini verznega oblikovanja besedil. Z njo je sproti reflektiral svojo prevajalsko prakso, bila pa je tudi torišče drugih njegovih literarnovednih interesov: primerjalne slavistike (študija slovensko-poljskih literarnih stikov, teorije in zgodovine prevajanja), raziskav iz zgodovine slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do najnovejših romanov Frančka Rudolfa.

Razdajal se je v več smereh. Še kot dijak gimnazije je s kovčkom knjig hodil v gorske zaselke tržiške občine in ljudem vcepljal spoštovanje do knjig in veselje do branja. Bil je prvi potujoči knjižničar v Tržiču, v letih od 1965 do 1969 je honorarno delal v občinski matični knjižnici in v letih od 1969 do 1971 kot knjižničar v specialni knjižnici v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču.

1. oktobra 1992 je Tone Pretnar spet odšel na Poljsko, na Inštitut za slovansko filologijo Šlezijske univerze, kjer je začel delati kot profesor slovenskega jezika, literature in kulture, tam pa je nenadna smrt 16. novembra 1992 prekinila njegovo življenjsko pot. Od leta 1993 se po njem imenuje tudi osrednja tržiška knjižnica.

(Povzeto po: http://www.ff.uni-lj.si/jis/lat1/038/44C02.HTM, http://www.dbl-drustvo.si/knjiznica-trzic/pretnar.html.)                        

Jakob Aljaž

se je rodil 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro. Najprej se je šolal v Smledniku in nato v Ljubljani, kjer je tudi končal gimnazijo. Na Dunaju je pričel s študijem filozofije, vendar se je kmalu preusmeril v bogoslovje, ki ga je študiral v Ljubljani. Mašniško posvečenje je prejel 31. julija 1870. Kot kaplan je v letih med 1871 in 1880 služboval v Tržiču. Jakob Aljaž je prvi, ki je poslovenil znano Gruberjevo pesem ‘Sveta noč, blažena noč’, ki so jo prvič zapeli prav v Tržiču leta 1871.

Kot župnik je nato služboval na Dobravi pri Kropi (1880–1889) in potem v Dovjem (1889–1927). V letih 1889–1892 je bil tudi okrajni šolski nadzornik. Umrl je 4. maja 1927 na Dovjem, kjer je tudi pokopan. Aljaž se je glasbeno izobraževal pri Nedvedu in predvsem pri Antonu Foersterju. Slogovno je bil romantik in je komponiral izključno krajše zborovske skladbe, ki jih označuje spevna in ljudsko občutena melodika, preprosta harmonija in jasna gradnja. Najiskreneje se je izpel v pesmih, ki izražajo domovinsko ljubezen in opevajo slovenske gore. Dragocena je njegova vloga v razvoju slovenskega planinstva.

Bil je nacionalno zaveden duhovnik in je v tekmi z nemško-avstrijskim planinskim društvom spodbujal gradnjo slovenskih planinskih postojank (Staničeva koča, Triglavski dom, Aljažev dom v Vratih idr.). Na vrhu Triglava je leta 1895 postavil stolp, ki je simboliziral slovensko obvladovanja gorskega prostora. Odpiral in popravljal je številne planinske poti ter pisal planinske spise. (Povzeto iz Enciklopedije Slovenije in Slovenskega biografskega leksikona)


Tržič pa se lahko pohvali tudi z bogato športno preteklostjo in sedanjostjo. Številni tržiški športniki se že od leta 1948 udeležujejo največjega športnega tekmovanja na svetu, olimpijskih iger. Ime mesteca s komaj 15.000 prebivalci so v svet ponesli; Slavko Lukanc (OI 1948 - St. Moritz), Matevž Lukanc (OI 1948 - St. Moritz), Tine Mulej (OI 1948 – St. Moritz in OI 1952 – Oslo), Janez Štefe (OI 1952 – Oslo), Ludvik Dornig (OI 1956 – Cortina D'Ampezzo), Bogomir Oman (OI 1964 – Innsbruck), Marjan Pečar (OI 1968 – Grenoble). Bojan Križaj (OI 1976 – Innsbruck, OI 1980 – Lake Placid in OI 1984 – Sarajevo), Janez Zibler (OI 1980 – Lake Placid), Robert Kaštrun (OI 1984 – Sarajevo), Robi Meglič (OI 1994 – Lillehammer), Dejan Jekovec (OI 1994 – Lillehammer), Roman Perko (OI 1998 – Nagano), Andreja Koblar (OI 1998 – Nagano in OI 2002 – Salt Lake City), Tomas Globočnik (OI 1998 – Nagano in OI 2002 – Salt Lake City), Andrej Jerman (OI 2002 – Salt Lake City, OI 2006 – Torino, OI 2010 Vancouver),Rok Perko (OI 2010 – Vancouver), Janez Jazbec (OI 2010 – Vancouver), Mitja Oranič (OI 2010 – Vancouver), Mitja Mežnar (OI 2010 – Vancouver) in Žan Košir (OI 2010 – Vancouver).

Bojan Križaj

verjetno naš najboljši smučar vseh časov, se je rodil leta 1957. Že čez dobro desetletje so iz Tržiča začele prihajati govorice o izredno nadarjenem smučarju. Opazil ga je Tone Vogrinec, ki je ravno takrat začel graditi reprezentanco in v njej je dobil mesto tudi Bojan Križaj. Preboj proti svetovnemu vrhu je začel v sezoni 1976/77, ko si je prismučal prvo točko svetovnega pokala v veleslalomu (po takrat veljavnih pravilih je točke dobilo samo najboljših 15 na tekmi).

Že v naslednji sezoni se je v slalomu prvič povzpel na zmagovalni oder. 20. januarja 1980 pa je v švicarskem Wengnu dosegel prvo slovensko zmago na tekmah svetovnega pokala, s čimer je v Sloveniji sprožil pravo smučarsko evforijo. V 80. letih 20. stoletja so po podjetjih in šolah med prenosi tekem prekinjali delo in pouk, da bi bili priča Križajevim legendarnim bojem s švedskim asom Ingemarjem Stenmarkom. Na olimpijskih igrah v Lake Placidu leta 1980 je v veleslalomu za pičli dve stotinki zgrešil bronasto medaljo. Uspešnejši je bil leta 1982 na svetovnem prvenstvu v Schladmingu, kjer je v slalomu osvojil srebrno medaljo.

Njegova najuspešnejša sezona je bila 1986/87, ko je osvojil slalomski kristalni globus. Kariero je v velikem slogu končal na zadnji tekmi sezone 1987/88 v Saalbachu, ko si je tik pred ciljem odpel smuči in peš stopil v ciljno areno. Skupno je v svetovnem pokalu dosegel 8 zmag in 33 uvrstitev na zmagovalni oder. Bojan Križaj še vedno prebiva v Tržiču.

Andreja Koblar

se je rodila leta 1971. Je biatlonka in olimpijka, športnica svetovnega razreda, doma iz Križev pri Tržiču. Njen oče in hkrati trener, Vinko Grašič, jo je popeljal na tekaške smučine. S 14 leti je prvič osvojila naslov državne prvakinje, s 15 leti pa je prvič nastopila na svetovnem pokalu, v teku na 10 km. Leta 1993 prestopila k biatlonu in se že v sezoni 1995/1996 zavihtela na 4. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v vseh disciplinah. V isti sezoni je osvojila tudi mali kristalni globus na 15 km. Poleg devetih uvrstitev na stopničke v svetovnem pokalu zagotovo velja izpostaviti tudi 5. mesto na 15 km na OI v Naganu. Andreja je bila med drugim tudi 18-krat državna prvakinja in od leta 1985 članica državne reprezentance. Leta 2007 je zaključila svojo profesionalno biatlonsko kariero in ostaja zapisana kot ena najboljših športnic v slovenskem merilu.

Andrej Jerman

se je rodil leta 1978. Je slovenski alpski smučar in najuspešnejši tekmovalec v hitrih disciplinah v celotni zgodovini slovenskega alpskega smučanja. S šestimi leti je po stopinjah starejšega brata Izidorja pristopil k Smučarskemu klubu Tržič, katerega član je še danes. Tržičan po rodu in duši je prvič stopil na smuči skoraj istočasno, kot je napravil prve korake. Z očetom Jankotom je že pri dobrih treh letih presmučal legendarni zeleniški plaz (smučišče Zelenica). Od takrat naprej je njegovo življenje povezano z alpskim smučanjem. Svojo športno kariero je pričel kot tekač na smučeh in jo nadaljeval v alpskem smučanju. Postal je najboljši slovenski smukač vseh časov in najboljši slovenski smučar v sezoni 2007.

Svoj prvi uspeh je z drugim mestom v superveleslalomu zabeležil na svetovnem mladinskem prvenstvu v Megèvu leta 1998. V sezoni 1999 je prvič nastopil v svetovnem pokalu in smuk v Val d'Iseru končal na 57. mestu. Prva uvrstitev med deseterico v svetovnem pokalu je sledila v sezoni 2002 v Kitzbühelski kombinaciji, ki jo je končal kot 4. Nastopil je na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002 in Torinu leta 2006. Na slednjih je dosegel tudi svojo najboljšo olimpijsko uvrstitev, in sicer 19. mesto v superkombinaciji. V sezoni 2007 je začel posegati po vidnejših uvrstitvah v svetovnem pokalu. Po treh uvrstitvah v deseterici je svojo prvo zmago zabeležil na smuku v Garmisch-Partenkirchnu, naslednji dan je na istem prizorišču osvojil še drugo mesto. Na oder za zmagovalce se je tretjič v svoji karieri povzpel naslednjo sezono na smuku v Chamonixu, ko je osvojil 3. mesto.

Žan Košir

Žan Košir (11. 4. 1984) je eden najboljših slovenskih deskarjev na snegu in zimskih športnikov nasploh. 

Prvič je na olimpijskih igrah nastopil leta 2010 v Vancouvru, kjer je osvojil 6. mesto. Leta 2014 je na Zimskih olimpijskih igrah 2014 v Sočiju v paralelnem veleslalomu osvojil bronasto, v paralelnem slalomu pa še srebrno medaljo. To sta tudi prvi medalji tržiških športnikov na olimpijskih igrah. 

Na svetovnem prvenstvu v Lachtalu 2015 je v paralelnem slalomu osvojil srebrno medaljo in postal svetovni podprvak. 

V skupnem seštevku svetovnega pokala sezone 2014/2015 je osvojil tako veliki kristalni globus za skupni seštevek svetovnega pokala kot tudi mala kristalna globusa v obeh posameznih disciplinah, paralelnem slalomu in veleslalomu. 

V svetovnem pokalu ima 15 uvrstitev na zmagovalni oder, od tega 4 prva, 6 drugih in 5 tretjih mest.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se