Pojdi na glavno vsebino

Znamenitosti

Staro mestno jedro Tržiča

Staro mestno jedro Tržiča je od leta 1985 zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik. Stavbe s srednjeveškim tlorisom z delavnico, skladiščem in prehodno vežo v pritličju so po požaru leta 1811 ohranile klasicistično oblikovano zaporedje pročelij. Vse stavbe pa imajo tudi nekaj drugih skupnih značilnosti, ki so se ohranile po obnovi mesta:

  • portali, okrašeni z rozetami, z letnico izdelave, začetnicami hišnega gospodarja in božjim očesom, v katerem je hišna številka, ter okenski okvirji iz zelenega peraškega kamna,
  • kovana železna polkna, okenske mreže in vrata, ki so preprečevala, da bi se v primeru ponovnega požara ogenj ne razširil po mestu,
  • »firbec« okno (edino še ohranjeno je na Koroški cesti št. 1); skozi takšno okno so tržiške gospe ali »fraue« imele pregled nad dogajanjem na ulici, ne da bi se jim bilo treba skloniti skozi okno,
  • sušilne odprtine na strehi – za sušenje kož, platna, lanu in nogavic,
  • obcestni kamni, imenovani »opestniki« po pestu na kolesu voza, ki se je zadel v obcestni kamen in se tako niso poškodovale hiše oziroma fasade. Stavbe v starem mestu jedru so zanimive tudi zaradi ljudi, ki so v njih prebivali in zaradi arhitekturnih značilnosti.

Več na: http://www.slovenia.info/?arhitekturne_znamenitosti=113&lng=1

Tržič

Tržiški muzej

Mesto Tržič s svojo slikovito okolico predstavlja enkratno identiteto alpskega načina življenja, ki se v obliki skupnega spomina refleksira v razstavnih zbirkah in bogatem dokumentarnem gradivu Tržiškega muzeja. Ta je iz skromno, toda ambiciozno zastavljenih ciljev domačega muzejskega društva na pobudo Tehniškega muzeja Slovenije in ob podpori domačinov zrasel v javno strokovno institucijo, ki zbira, varuje, hrani, dokumentira, proučuje in posreduje premično naravno in kulturno dediščino ter življenje ljudi na celotnem območju občine Tržič. Z različnimi programi krepijo kulturno povezanost z domačim okoljem in širijo strokovna spoznanja o lastni kulturni in naravni dediščini tudi zunaj občinskih meja.

Poleg obrti muzej prikazuje tudi kulturno in etnološko dediščino Tržiča ter pridobiva, proučuje in posreduje gradiva o čevljarski, barvarski, tekstilni in usnjarski obrti, o kolarstvu in oglarstvu. Tehniške obrtne zbirke in etnografsko zbirko nadgrajujeta tudi zbirka lokalne zgodovine in stalna galerijska zbirka.

Uprava in stalne zbirke Tržiškega muzeja se nahajajo v zgornjem delu starega mestnega jedra oziroma ob rakah potoka Mošenika v nekdanjem obrtniškem dvorcu znane in številne tržiške rodbine Pollak, v tako imenovani Pollakovi kajži. Muzej ne razpolaga z lastnim parkiriščem, zato lahko avtomobile pustite na za to označenih mestih v Tržiču. Od avtobusne postaje je muzej oddaljen 10 minut hoje skozi slikovito staro trško jedro.

Več na: http://www.trziski-muzej.si

Tržiški muzej

Kurnikova hiša

Kurnikova spominska hiša kot dislocirana enota Tržiškega muzeja stoji pod župnijsko cerkvijo ob Tržiški Bistrici, na naslovu Kurnikova pot 2. Rojstna hiša ljudskega pesnika in kolarja Vojteha Kurnika je izjemna ostalina ljudskega stavbarstva v tržiškem mestnem jedru. Hiša z zidanim pritličjem, lesenim nadstropjem, s skodlami krito streho, črno kuhinjo ter sušilnimi odprtinami na strehi, s stavbnimi členi povezuje kmečko in meščansko arhitekturo 18. stoletja. Kurnikova hiša je s stalnimi zbirkami in občasnimi likovnimi in drugimi razstavami pomemben del kulturne ponudbe Tržiča.

Več na: http://www.trziski-muzej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=6&Itemid=14

Kurnikova hiša

Galerija družine Ribnikar – Tekčeve jaslice

V galeriji so stalno na ogled "Tekčeve jaslice", dela akademskega kiparja Vinka Ribnikarja in slikarska dela Marice Ribnikar - Šmid. Nahajajo se v neposredni bližini Kurnikove hiše, na Cerkveni ulici, ki pelje do farne cerkve. Lesene figurice za jaslice v velikosti 25 centimetrov je izdelal Jože Ribnikar (1902-1970). Nekatere figurice so gibljive, npr. pastirji hodijo, Marija ziblje, pastirji sekajo drva in črpajo vodo, angeli krožijo nad štalico ipd., saj je konstrukcija domiselno izpeljana z različnimi kolesji in vzvodi, ki povzročajo gibe. Tekačeve jaslice spadajo med najlepše dosežke ljudske in verske kulture in so res vredne ogleda.

Več na: http://www.slovenia.info/?ostale_znamenitosti=5115&lng=1

Tekačeve jaslice

Dovžanova soteska

Je edinstveno nahajališče ostankov okamnelega živalskega in rastlinskega sveta v kamninah iz obdobja starejšega zemeljskega veka, paleozoika. Zavarovana je kot naravni spomenik in predstavlja eno osrednjih točk Slovenske geološke transverzale. Tektonske sile in razdiralna moč Tržiške Bistrice so v črnem apnencu skozi tisočletja izoblikovale čudovito sotesko, razgalile pa so tudi pestro kameninsko podlago in omogočile rast številnih edinstvenih rastlinskih združb. Dolina Tržiške Bistrice je stisnjena med strma ostenja skalnih piramid, imenovanih Kušpegarjevi turni, na vzhodu in Borove peči na zahodu. Z Borove peči izvirajo veliki skalni bloki kremenovega konglomerata, ki so se ustavili v strugi reke in danes tvorijo eno najlepših slapišč v Sloveniji. Tržiška Bistrica ravno na skakalcih, slapičih in brzicah pokaže vso svojo moč, ko se v dolino prebija preko zaobljenih skal.

Več na: http://www.slovenia.info/?naravne_znamenitosti_jame=101&lng=1

Dovžanova soteska

Razstavno-izobraževalno središče (RIS) Dolina

Razstavno-izobraževalno središče Dolina ali kratko RIS, ki je ob pomoči sredstev Evropske unije odprlo svoja vrata leta 2001, je lahko zaključek ali začetek obiska Dovžanove soteske. Na ogled so edinstvene kamnine in okamnine Dovžanove soteske, strokovna literatura o tem območju in bogata zbirka fosilov mlajših geoloških obdobij, najdenih v Sloveniji. Poleg tega pa lahko v geološkem laboratoriju kamnine in fosile opazujete pod profesionalnimi lupami oziroma mikroskopi in odkrijete čisto nov svet kamnin.

Več na: http://www.slovenia.info/?muzej=7928&lng=1

RIS Dolina

Gozdna učna pot v Dovžanovi soteski

Gozdna učna pot je urejena krožna pot na obeh bregovih reke Tržiške Bistrice od naselja Čadovlje do osrednjega dela Dovžanove soteske in nazaj do izhodišča. Na sprehodu po gozdni učni poti se seznanimo s sestavinami okolja in odnosom med posameznimi sestavinami ter njihovim pomenom. Tako izvemo nekaj značilnosti o funkcijah gozda, razvoju in sestavi gozda, gospodarjenju z gozdovi, naravni obnovi gozda, o živalih, ki poseljujejo različne sloje v gozdu, o značilnostih gozdnega ekosistema na splošno in nekatere posebnosti gozdnih površin na območju Slovenije.

Partizanska tehnika Kokrškega odreda

Skrivna tiskarna (tehnika) Kokrškega odreda nad Dovžanovo sotesko predstavlja izjemen primer poguma in iznajdljivosti odpora proti sovražniku med v letih 1944 – 1945. Pod Kušpegarjevimi turni je postavljen zanimiv posnetek lesene barake z ohranjenimi predmeti tiskarjev, ki so ob skromni svetlobi med drugim stiskali tudi čudovit primerek Prešernove Zdravljice. Dostop je od parkirišča pred predorom v Dovžanovi soteski za hoje vajene obiskovalce pravi užitek. Partizanska tehnika Kokrškega odreda je dislocirana enota Tržiškega muzeja.

Več na: http://www.trziski-muzej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=4&Itemid=15

Stegovniški slap

Skozi Dovžanovo sotesko ter skozi vasi Dolina in Jelendol se 10 kilometrov iz Tržiča stekajo potoki in rečice, ki skupaj zrastejo v Tržiško Bistrico. Če od Medvodja sledimo potoku Stegovnik, nas po nekaj sto metrih pripelje pod Stegovniški slap. Spomladi ali po obilnih deževjih se čez zavite skalne sklade bučeče vali vodni stolp, visok kakšnih 15 m. Za slapom se v poraslem podnožju vidi tudi Stegovnikovo zarezo. Potok si je skozi milijone let mirno dolbel strugo in odlagal v njej kamenje, ki mu ga je pošiljala gora. Neopazno bi končal svoj tok v Tržiški Bistrici, če mu poti ne bi zaustavil temno siv, ponekod skoraj črn dolomit mezozojske starosti.

Spominski park in spominska soba podružnice taborišča Mauthausen pod Ljubeljem

Spominski park je urejen na ozemlju, kjer je še danes viden tloris nekdanjega taborišča. V delavskem taborišču je v letih 1943–1945 v nemogočih razmerah več kot 1.000 jetnikov hirajoč gradilo današnji predor na Ljubelju. Da bi zabrisali sledove svojih grozodejstev, so Nemci taborišče porušili. Le temelji še stoje, nad njimi pa bdi črna skulptura okostnjaka, ki v grozečem molku obtožuje nacistične zločince z eno samo besedo: J´ACCUSE – OBTOŽUJEM. Leta 1964 so vzidali na petero stebrov okrog spomenika plošče z napisi v petih jezikih narodov, katerim so pripadali interniranci. V spominski sobi so na ogled osebne stvari taboriščnikov, kot so oblačila, pisma ... Obisk spominskega parka in spominske sobe je nenadomestljiva izkušnja z duhom edinega koncentracijskega taborišča na slovenskih tleh.

Več na: http://www.slovenia.info/si/spominski-park/Spominski-park-taborišča-Mauthausen.htm?spominski_park=205&lng=1

Mauthausen

Šentanski rudnik

Šentanski rudnik živega srebra oz. živosrebrne rude, imenovane cinabarit, se nahaja v zaselku Lajb v zgornjem delu Podljubelja. Prve vesti o rudarjenju segajo v leto 1557. Najdlje je bil rudnik kameralna last dunajskega dvora, z njim pa so upravljali različni zaupniki. Leta 1874 je bila ustanovljena Ilirska živosrebrna delniška družba v lasti francoske banke »Société Général« iz Pariza. Zgrajeni so bili rudarski in metalurški objekti in leta 1875 se je začela proizvodnja. V letih obratovanja so v rudniku pridobili 180 ton živega srebra, za kar je bilo potrebno izkopati 60.000 ton rude. Rudnik je dokončno prenehal z obratovanjem leta 1902, ko je bil v lasti barona Julija Borna. Konec osemdesetih let 19. stoletja je bilo v rudniku zaposlenih 75 ljudi, od tega 24 žensk. Rudarji so stanovali v zaselku Lajb, delno sta ohranjeni še dve rudarski hiši. Kopali so v strmih odprtih odkopih na sedmih obzorjih, pet obzorij je bilo med seboj povezanih s 150 m dolgim slepim jaškom. Celoten jamski sistem je dolg 5 km in je povsem ohranjen, ob Potočnikovem grabnu so vidni ostanki jaškastih žgalnih peči, za obiskovalce pa je odprt del Antonovega rova na petem obzorju.

Več na: http://www.slovenia.info/?kul_zgod_znamenitosti=105&lng=1

Šentanski rudnik

Stari Ljubelj

Cesta, ki vodi na najstarejši gorski prelaz v Evropi, pripoveduje nešteto zgodb o zgodovini in ljudeh, ki so potovali po njej. Že za časa Rimljanov je čez ljubeljski prelaz peljala pot, ki je povezovala Virunum na Gosposvetskem polju z rimsko Emono. Že pred letom 1239 so hodili preko prelaza srednjeveški trgovci, vendar je tega leta oglejski patriarh podaril več posesti cerkvi sv. Lenarta na koroški strani pod pogojem, da vzdržujejo duhovnika in nekaj hlapcev, ki bodo ljubeljski prelaz varovali pred roparji. Leta 1728 je dal deželni glavar Wolf Waikard Gallenberg ob vesti, da pride preko prelaza cesar Karl V., takratni predor razkopati in napraviti cestni usek. V spomin na ta dogodek so kranjski deželni stanovi dali postaviti dve kamniti piramidi s podstavkom. Kamen za piramidi so pripeljali iz Ljubljane na dvajsetih vozovih, za kar so potrebovali 187 vlečnih konj. Od leta 1963, ko so odprli nov predor na Ljubelju, je stara ljubeljska cesta zanimiva kot turistična točka, obisk je možen skozi vse leto, hoje pa je z mejnega prehoda okrog 45 minut. Avto moto društvo Tržič na ljubeljskih strminah vsako leto organizira tekmovanje starodobnikov za Hrastov memorial.

Tominčev slap

V Podljubelju, 5 kilometrov iz Tržiča, pri tabli za avtokamp zavijemo levo, v dolino Belega potoka. Tominčev slap se spušča prek stene ladinijskega konglomerata, starega dobrih 230 milijonov let. Že na vrhu se njegov stržen razcepi, tako da debelejši curek najprej zdrsi po zglajeni in izžlebljeni steni, ki se kmalu odseka, da voda navpično pada v tolmun; tisti tanjši pa si gloda pot nekoliko postrani po prelomni razpoki prav do dna. Po nalivih se curka združita in bučeče odmevata po Šentanski dolini.

Tominčev slap

Mojstrska delavnica Kosmač

Delavnica se nahaja v Bistrici pri Tržiču, Pod Šijo, le nekaj sto metrov od osnovne šole. V rokodelski, mojstrski delavnici domače in umetnostne obrti izbirajo izdelke iz bogate etnološke dediščine, ki kažejo na preprostost in povezanost slovenskega človeka z naravo. Dediščino pa je treba izluščiti iz pozabe, jo osmisliti in ji najti nov izhod v uporabnosti v današnjem času, bodisi kot poučno ali vsaj prepoznavno vlogo predmetov. Ob obisku vas zajame duh preteklega časa in zgodovinsko poučni uri pravzaprav ne morete uiti. Mogoče si boste katerega od izdelkov tudi zaželeli in odnesli s seboj domov

Več na: http://www.delavnica-kosmac.si/

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja

Enoladijsko neoklasicistično cerkev so zgradili med 1808 in 1815, na mestu starejše iz 16. stoletja. Glavni oltar (l. 1835) je delo furlanskega mojstra Petra Fantonia. Prizor Marijinega oznanjenja v glavnem oltarju je naslikal Leopold Layer, prav tako pa tudi prizore v kupoli prezbiterija, ki prikazujejo Izročitev tabel postave Izraelcem. Biser cerkve je baročni posrebreni Marijin kip škapulirske bratovščine iz 18. stoletja. Na stranskih oltarjih sta sliki sv. Jurija (Matija Bradaška, l. 1901) in sv. Florjana (Matevž Langus, l. 1849). V kapeli Karmelske Matere Božje je Marijin oltar ustvaril Gašper Götzel leta 1857. V moški kapeli sta freski (Janez Mežan in Nikolaj Pirnat, l. 1931) z ikonografskim motivom Marija vedne pomoči in petih zavetnikov. Cerkev ima izredno lep krstni kamen z neogotskim nastavkom Janeza Vurnika iz leta 1862.

Cerkev Sv.Jožefa

Cerkev je bila zgrajena leta 1704. Cerkveni prostor je zasnovan v obliki oktogona s stranskima kapelama in kvadratnim prezbiterijem. Leta 1959 je pogorela, a je bila do leta 1967 popolnoma obnovljena. Glavni oltar (l.1860) iz črnega podpeškega marmorja, ki zapolnjuje celotni prezbiterij, je delo Janeza Vurnika. Sliki sv. Roka in Marijinih staršev v stranskih kapelah je leta 1964 naslikal akademski slikar Stane Kregar. Cerkev ima tudi lep pozno renesančni poslikan lesen strop iz leta 1698, ki je bil prenesen iz podružnične cerkve sv. Jurija. Strop sestavljajo osmerokotniki, v katerih so manjša kvadratna polja z bogato floralno oziroma ornamentalno poslikavo, na sredini stropa pa dominira podoba sv. Jurija v boju z zmajem.

Cerkev Sv. Jožefa

Cerkev Sv.Andreja

Današnja podružnična cerkev sv. Andreja stoji na mestu starejše gotske cerkve iz začetka 15. stoletja. Zatrep fasade je razgiban s slepimi arkadami. Zvonik je del prvotnega cerkvenega telesa, dokončno podobo pa je dobil leta 1929. Cerkev je zgradil (l. 1865) stavbar I. Molinaro iz Škofje Loke. Cerkveno jedro odlikuje enoladijski prostor v slogu historicizma, s petosminskim zaključkom, ki ga definirajo profilirana rebra na stenskih konzolah. Dekorativna užlebljena rebra so združena z okroglim kamnitim sklepnikom. Leta 1875 je kamnosek Anton Kalz izklesal glavni oltar sv. Andreja in tudi oba stranska oltarja sv. Petra in sv. Lenarta.

Cerkev Sv.Ane

Cerkvica ob znani trgovski poti čez prelaz Ljubelj je bila omenjena že leta 1399. Podružnično cerkev sv. Ane odlikuje enoladijski prostor s poznogotskim prezbiterijem s triosminskim zaključkom iz leta 1519. Žlebljena rebra na konzolah se stikajo v kamnitem sklepniku na oboki. Ladja je bila verjetno v 18. stoletju barokizirana. Iz tega obdobja sta v ladji (na slavoloku in banjastem oboku) ohranjeni tudi freski z ikonografskimma motivoma Objokovanje pod križem in Marijino vnebovzetje. Na glavnem oltarju kraljuje plastika (l. 1957) akademskega kiparja Vinka Ribnikarja matere Ane Samotretje, ki stoji za Marijo v podobi deklice. Vitražna okna v prezbiteriju z motivi sv. Heme, Ecce Homo, sv. Duha in Arma Christi je leta 1964 ustvaril akademski slikar Stane Kregar.

Cerkev Sv. Ane

Cerkev Sv.Katarine Aleksandrijske

Cerkveno jedro je v osnovi gotsko iz konca 14. stoletja. Prezbiterij in ladja sta bila večkrat barokizirana. Mojster crnogrobskega prezbiterija je konec 17. stoletja poslikal prezbiterij, medtem ko so v začetku 18. stoletja cerkev obogatili s tremi zlatimi baročnimi oltarji s pestrim ikonografskim programom. Posebno vrednost imata gotski kip sv. Katarine Aleksandrijske v glavnem oltarju in vrh vitražnega okna s podobo zavetnice iz začetka 16. stoletja (original je v verskem muzeju v Stični). Svoj pečat lomski cerkvi dajeta tudi stranska oltarja (konec 17. in začetek 18. stoletja), ki sta posvečena Mariji v blagoslovljenem stanju, s kipom sv. Kume v atiki in obema sv. Antonoma s štirinajstimi pomočniki.

Cerkev Sv.Marije Goretti

Današnja osnova zunanjščine kapele izhaja iz 18. stoletja in predstavlja dvorec s poudarjeno vhodno osjo, portalom in okenskimi okviri iz peraškega tufa. Kapelo krasi kar nekaj plastik, izmed katerih izstopa kip sv. Jožefa (1998) akademskega slikarja Vinka Ribnikarja. Oltarni del kapele zaobjema tapiserija akademskega slikarja Staneta Kregarja iz leta 1973, ki prikazuje vstalega Kristusa ter mučeništvo sv. Marije Goretti. V istem letu je Stane Kregar ustvaril tudi podobo Marije z otrokom na desni strani kapele, na levi pa imamo podobo sv. Cirila in Metoda, slikarja Toneta Kralja. Kapelo krasi tudi čudovita meditativna slika Križevega pota slikarja Tomaža Perka iz leta 1986, ki pokriva skoraj celotno zadnjo steno bogoslužnega prostora.

Cerkev Sv.Jurija

Enoladijska, še v celoti srednjeveška ravno krita gotska cerkev z zvezdasto obokanim prezbiterijem je nastala najverjetneje na začetku 16. stoletja, čeprav se že leta 1444 posredno omenja na tem mestu neka cerkvena srhitektura. Prej lesena lopa je bila v začetku 18. stoletja pozidana in vključena v cerkveno jedro. Na šilastem slavoloku in prezbiteriju je delno ohranjena poslikava Jerneja iz Loke iz začetka 16. stoletja. Na slavoločni steni izstopa dominantna podoba sv. Urbana, ki kot papež sedi na prestolu ter drži v levici papeški križ in v desnici grozd. V isto časovno obdobje sodi lepo ohranjen na romboidna polja razdeljen lesen strop, ki je poslikan z motivom krogovičevja na rdeči, zeleni, rumeni in modri podlagi. 

Cerkev Sv. Jurija

Cerkev Sv.Janeza Krstnika - Kovor

Prvotno gotsko cerkev je obdajal protiturški tabor z danes še delno ohranjenim renesančnim stolpom. Današnja podoba cerkve je nastala v baroku (sredina 18. stoletja). Cerkveno Jedro tvori dvoranski prostor z razgibano členjenim notranjim ostenjem. Stranska oltarja in kipi v glavnem oltarju s prizorom Janez Krstnik krsti Jezusa v Jordanu so iz druge polovice 18. stoletja in so delo Petra Žiwobskega. Kipi osrednje kompozicije glavnega oltarja so večino leta prekriti s sliko Janez Krstnik krsti Jezusa (začetek 19. stoletja), ki je delo enega zadnjih baročnih slovenskih slikarskih mojstrov Leopolda Layerja, medtem ko je postaje križevega pota ustvaril slikar Janez Šubic leta 1873.

Cerkev Sv.Neže - Brezje pri Tržiču

Prva cerkev na tem mestu je bila prvič omenjena že v 14. stoletju. Današnja cerkvena ladja je bila zgrajena med letoma 1966 in 1967 po načrtih arhitekta Antona Bitenca. V pritličju zvonika, ki je ostanek prvotne baročne kapelice, je vidna ornamenalna štukatura z motivom vinske trte, ki se bohoti čez cel pas notranjega dela slavoloka. Notranja oprema je delo akademskega slikarja Staneta Kregarja, katerega vitraji z motivi sv. Neže, Marije kraljice miru in dveh angelov napolnijo bogoslužni prostor s harmonijo barv. Od prejšnjih cerkva, ki so stale na tem mestu, so v današnjem sakralnem objektu ostale še pozno baročne lesene plastike svetnikov.

Cerkev Sv. Neže

Župnijska cerkev povišanja svetega križa - Križe

Na temeljih nekdanje gotske je bila leta 1830 posvečena nova cerkev v poznobaročnem stilu. Cerkev ima lep portal iz zelenega tufa, ki je delo peraške delavnice s Črnivca. Prostor oblikuje dvoranski tip ladje s kupolo, ki je višja od prezbiterija. Glavni oltar (l. 1838) krasi slika z motivom Najdenje sv. Križa slikarja Janeza Šubica iz leta 1874. Na stenah razvrščeni križev pot (druga polovica 19. stoletja) je delo slikarja Janeza Wolfa. Leta 1876 je Janez Vurnik izdelal stranska oltarja v neobaročnem slogu. Na listni strani je oltar sv. Barbare, na evangelijski pa Marije brezmadežne. Obe podobi naj bi leta 1887 izdelal Matija Koželj. Modernejši slikovni izraz po drugi svetovni vojni predstavljata arhitekt Jože Plečnik s krstilnico (l. 1955) in akademski slikar Stane Kregar s sliko Presvetega srca Jezusovega (l. 1967) na oltarju sv. Barbare in še petimi vitraji.

Cerkev Sv.Urha - Žiganja vas

Cerkev je v svojih temeljih romanska s polkrožno apsido, prvič je omenjena leta 1327. V 16. stoletju je bilo zgrajeno obzidje okoli cerkve, v obdobju baroka pa sta bila pozidana prezbiterij in zvonik. Na severni strani v osnovi še vedno romanske ladje so pod ometom odkrili freske s prizoroma Marija z detetom na prestolu (iz prizora Poklon sv. Treh kraljev, ki je tudi še delno ohranjen) in Angel Oznajenja iz leta ok. 1420, furlansko usmerjenega slikarja. Zelo zanimiva miniaturna žanrska upodobitev Lov na zajca, ki sprosti celotno napetost glavnega prizora, se odvija na levi strani spodaj, pod nogami konja in kraljevega spremljevalca.

Cerkev Sv. Urha

Cerkev Sv.Nikolaja - Gozd

Podružnična cerkev sv. Nikolaja je v listinah prvič omenjena leta 1400. V 16. stoletju je bila cerkvica namenjena protestantskemu bogoslužju. Vse protestantske ideje pa so zamrle z vzponom protireformacije. Prvotno je bila cerkvica enoladijska. Gotski kratki kor s šilastimi okni (l. 1451) se je ohranil v svoji prvotni podobi. Iz stene izhaja šest profiliranih reber, ki se združujejo v kamnitem sklepniku na oboku prezbiterija. Longituginalna ladja je bila v obdobju baroka prezidana in okrašena s freskami z ikonografskimi prizori Marijinega kronanja, sv. Petra in sv. Pavla in štirih evangelistov. Glavni oltar je posvečen zavetniku sv. Nikolaju, stranska pa sv. Materi božji in sv. Jobu. Vsi oltarni nastavki so leseni in so nastali v zadnjem desetletju 17. stoletja.

Cerkev Sv.Jerneja - Senično

Cerkev je pozno gotska s tristrano zaključenim prezbiterijem z zvezdastim obokom iz sredine 15. stoletja. Ladjo so podaljšali v obdobju baroka (druga polovica 18. stoletja). Stranska oltarja sv. Florjana in sv. Marije Snežne je leta 1890 izdelal Janez Vurnik. Veliko dragocenost predstavljajo freske v prezbiteriju (nastale so med letoma 1480–1490), ki sledijo pri nas uveljavljenemu ikonografskemu principu t. i. kranjskega prezbiterija in so delo Mojstra iz Seničnega. Poslikane so vse stene, obok in oltarna stran slavoloka. V močno barokizirani ladji so le v fragmentih ohranjene freske (med letoma 1490–1500) slikarja iz kroga Mojstra Bolfganga. Zanimiv je tudi križev pot (prva polovica 19. stoletja) slikarja Layerjevega kroga.

Župnijska cerkev Sv.Jakoba - Leše

Prva cerkev v Lešah se omenja že leta 1660, leta 1668 pa ji je bil prizidan zvonik. V začetku 19. stoletja so dotrajan božji hram podrli in nadomestili z enoladijsko poznobaročno arhitekturo, ki je bila zgrajena 1822. leta, zvonik pa so rahlo prezidali. Okoli župnijske cerkve sv. Jakoba je obzidje s pokopališko kapelo, na kateri so še vedno vidni fragmenti pozno baročne iluzionistične poslikave. Fasada je členjena z močnimi pilastri, s katerimi je poudarjena vertikala, osnost pa z bogato okrašenim portalom iz zelenega peraškega tufa. Ritem v notranjosti ustvarjajo izmenjujoči se pilastri in večkrat stopnjevan venčni zidec.

(Vir opisov cerkva: Pogačnik, A. (2007). Po poti sakralne dediščine občine Tržič: Tržiški muzej)


Koristne informacije za obisk naravnih in kulturnih znamenitosti:

Obišči Tržič


Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se