|
Snežnik - 1796m – 10. 7. 2010
Julij, čas razbohotenega cvetenja v gorah, čas dolgega dne, čas vročine in neviht je res primeren za vzpon na Snežnik. Snežnik, gora, ki jo planinci PD Križe pogosto opazujemo s Kriške gore, gora, ki ima zaradi svoje višine in lege izjemen razgled.
V mrzlih dneh, brez vlage v zraku, se vidi dobršen del Slovenije, tja do Julijskih in Kamniških Alp, pa daleč proti jadranskim otokom. Tokrat je bilo rahlo megleno, je pa bil pogled na neprehodne in prostrane jelove in bukove gozdove, skoraj božanski. Prostrano področje, polno grap, strmih pobočij, od Javornikov preko Snežnika in naprej proti Velebitu, tvori največje nenaseljeno strnjeno področje v Evropi in je tudi domovanje velikih zveri: medveda, risa in volka.
Gora je bila izjemno bogata s floro, saj se tu meša celinski in mediteranski vpliv, letno pade okoli 3 m padavin, se pa v zadnjih letih vse bolj zarašča in je porasla skoraj do vrha. Tu in tam so majhne jase, polne prelepega cvetja, sicer pa zgolj ruševje in nekaj osamelih iglavcev. Kljub obilnim padavinam, površinske vode ni, saj hitro odteče skozi kraške kotanje in vrtače v bližnje vodotoke.
Vzpon na goro je nezahteven, najprej skozi bukov gozd, potem pa skozi izsekano ruševje po Malim Snežnikom do koče, ki je prenovljena nekdanja vojaška opazovalnica. Pod vrhom je mrzla vrtača, kjer je vse leto sneg in mraz. Povratek je bil po poti preko Malega Snežnika in ko smo zapustili ruševje, smo prišli v bukov gozd, z nenavadno skrivenčenimi debli.
Še spust po grapi proti Grdi Dragi in nekaj makadama in že smo se znašli pri koči na Sviščakih, do koder vodi iz Ilirske Bistrice 17 km asfaltirane iz 7 km makadamske ceste. V koči, kjer smo se sicer napili in najedli, opravljajo gostinsko dejavnost, ljudje, ki tega ne obvladajo ali pa smo mi razvajeni, saj smo v koči na Kriški gori vedno dobro in prijazno postreženi.
Se velimo še kakšnega takega izrednega izleta!
Za PD Križe
Ivana Valjavec
|
