Spomin, ki nas opominja. Vrednote, ki nas povezujejo.
16. junij 2026
Minulo soboto smo se v Spominskem parku Mauthausen pod Ljubeljem zbrali na spominski slovesnosti ob 81. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj. Na kraju, kjer so med drugo svetovno vojno trpeli in umirali ljudje različnih narodnosti, smo se poklonili žrtvam nacističnega nasilja ter se spomnili poguma, solidarnosti in človečnosti, ki so tudi v najtemnejših časih ostali neomajni. Slavnostna govornica je bila predsednica Amnesty International Slovenije Nataša Posel, zbrane pa je nagovoril tudi župan Občine Tržič Peter Miklič. V svojem govoru je poudaril pomen zgodovinskega spomina, ki nam pomaga razumeti sedanjost in odgovorno graditi prihodnost. Opozoril je, da zgodovina ni nevarna le takrat, ko jo pozabimo, temveč tudi takrat, ko jo začnemo poenostavljati ali prilagajati trenutnim interesom.
Celoten nagovor župana Petra Mikliča objavljamo v nadaljevanju.
»Spoštovana direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel, spoštovani predsednik Zveze združenj borcev Marijan Križman, predstavniki francoske organizacije Amicale de Mauthausen iz mesta Sainte-Marie-aux-Mines, cenjeni diplomatski zbor, poslanke in poslanci in drugi predstavniki Republike Slovenije, županje in župani, naši prijatelji iz pobratenih mest in seveda Tržičanke in Tržičani, ... Prav je, da spoštujemo in negujemo to lepo tradicijo, da se tu na tem mestu skupaj spomnimo grozot, ki so se tu dogajale in hkrati poklonimo neuklonljivi volji, da se ohrani človečnost in vera v boljši jutri.
Spomin in zgodovina imata izjemno pomembno vlogo. Brez spomina na zgodovinske dogodke, težko prepoznamo kaj se v družbi v danem trenutku resnično dogaja. Brez spomina in poznavanja zgodovine ne prepoznamo signalov, ki nas opozarjajo. Preteklosti res ne moremo popraviti, lahko pa v sedanjosti, na podlagi preteklosti, ravnamo drugače in tako gradimo lepšo prihodnost. Kraji kot je ta, so namenjeni temu, da se preprašamo, kako je bilo kaj takega, takrat pred osemdeset in več leti, sploh mogoče. Kako je lahko nekdo prišel na idejo, da bi tako nečloveško ravnal z ljudmi? Zakaj smo ljudje zagrešili te nepredstavljive zločine?
In čeprav smo se o tej »banalnosti zla« že veliko naučili, se žal spet, z bojaznijo v srcu, sprašujemo ali se kaj takega lahko celo ponovi. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo s svetom, družbo, da je to, ne le postalo možno, temveč se to dejansko dogaja in je to pravzaprav vsakodnevna realnost. Zato se velik del pogovorov, tudi na takih mestih, ki so posvečeni spominu, vrti okoli sedanjosti – vojn, propagande, umetne inteligence in militarizacije tehnologije, in vse večjega razčlovečenja javnega prostora.
Tudi zato, ob spominjanju na tem kraju, v zadnjih letih čutimo veliko zaskrbljenosti. Zgodovina ni nevarna samo takrat, ko jo pozabimo, ampak tudi takrat, ko jo začnemo ponastavljati in poenostavljati. Dejanja, ki so vredna obsodbe, se poskušajo umestiti v nekakšen moralni ali zgodovinski kontekst, ki se opravičuje na podlagi zgrešenih pravnih formulacij ali celo nekakšnih mitov in legend.
In nato nepredstavljivo postane mogoče. Žrtve postajajo spet le številke, ki pa v poplavi ostalih informacij, že v nekaj minutah utonejo v pozabo. Izgubijo se v množici reklam, instant nasvetov za boljše življenje, novicah, ki nas slepijo z lažnimi obljubami pod krinko resnice. V tem »Krasnem novem svetu« je vojna postala mir, svoboda je suženjstvo, nevednost pa moč. In zato namesto obsodbe sledi sprijaznjenost. Sprijaznjenost, da interesi velikih pač prevladajo, vsi ostali pa smo lahko le nemi statisti. In kar je najhuje, se poskuša to celo opravičevati. Vendar je vsakršno iskanje opravičila za zločine neopravičljivo.
Letos praznujemo 60 let pobratenja med Sainte-Marie-aux-Mines in Tržičem, prijateljstva med prebivalci obeh mest. Dveh mest z enim srcem, ki bije za enake vrednote.
Vse skupaj se je začelo ravno v grozotah in bridkostih, ki so se dogajale na tem in podobnih krajih. In na krilih plemenitosti, solidarnosti in človečnosti, ki se kljub trpljenju niso nikoli zlomila. Pristno prijateljstvo med našima mestoma, je tisti gradnik, na katerih temelji naša samozavest, da lahko skozi izzive našega časa izidemo še močnejši, kljub temu, da trenutno ti niso najbolj prijazni. Vojne, za katere smo mislili, da se nikdar ne bodo ponovile, divjajo na robu Evrope, vse skupaj se prenaša v naše vsakdanje življenje, v naše skupnosti, kjer se srečujemo z novimi izzivi, novimi kulturnimi pogledi, novimi idejami, kako urediti naša življenja. Ne glede na to, ali živimo v majhnih ali velikih državah, v centru Evrope ali na obrobju, stari ali novi demokraciji, se soočamo s podobnimi težavami. S krizo vrednot, z migracijami, s populizmom, gospodarskimi in socialnimi krizami.
Zato hvala vsem, ki se vsako leto zberemo na tem mestu in ohranjamo ta spomin, ki ne sme in ne bo zbledel. In hkrati ob spominu ohranjamo tudi vero v boljši jutri. Če verjamemo zgodovini, in ni razloga da ji ne bi, vsake toliko zmagajo dobri. Ki potem svet obrnejo v pravo smer. In to je smer kamor smo zazrti tudi mi. In zato nas ni strah, zato gremo pogumno naprej. Ker mi smo na pravi strani. Hvala.«
Foto: Iztok Pipan in arhiv Občine Tržič
