Pojdi na glavno vsebino

Zgodovinska zapuščina uspehov smučarja Bojana Križaja odslej v Tržiškem muzeju

6. december 2018

Do zadnjega kotička polna dvorana Kulturnega centra v Tržiču je sinoči gostila velika imena slovenskega smučanja, Tržiški muzej pa je postal bogatejši za zgodovinsko zapuščino uspehov Bojana Križaja, slovenskega alpskega smučarja, ki je prvi posegel po najvišjih mestih v svetovnem merilu. Bojan Križaj, Tone Vogrinec in Jure Franko so v pogovoru s športnim novinarjem Vitom Divcem obujali spomine na presmučane strmine, uspehe in neuspehe, mejnike, ki so jih postavljali v slovenski smučarski zgodovini.

Uvodnim nagovorom, ki so jih imeli Franci Petek, predsednik Smučarske zveze Slovenije, Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja in mag. Borut Sajovic, župan Občine Tržič, je sledil pogovorni večer o zlatem obdobju slovenske smučarije. Prireditev, ki jo je vodil Tadej Pišek, z glasbo pa obogatili Počeni škafi, se je nadaljevala v Tržiškem muzeju, kjer so odslej na Križajevi steni na ogled mali kristalni globus, srebrna kolajna s svetovnega prvenstva, medalje in priznanja za osem zmag v svetovnem pokalu in 33 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala, oprema, s katero je Bojan Križaj nastopal v zadnji tekmovalni sezoni in bogat foto ter video material.

»Nikoli nisem razmišljal, da bi svoje predmete in priznanja  dal izven Tržiča. Tu je moja oprema, ki sem jo imel v zadnjem tekmovalnem letu, smuči, s katerimi sem pred tremi desetletji končal kariero in celotna zbirka priznanj, pokalov, medalj. Tržič si to zbirko zasluži, ne zasluži pa si, da smo ostali brez Zelenice,« je povedal Bojan Križaj, ki si želi, da bi mlajša generacija dobila čimprej takšne pogoje, kot jih je imel sam in ki so mu dajale odlične možnosti za trening in uspeh v tem športu.

»Ime Bojan Križaj je še vedno omembe vredno, ljudje me prepoznajo, ne glede na leta, tako doma kot v tujini. Zanimivo je, da nas poznajo po celi bivši Jugoslaviji in v smučarskem svetu. Imamo srečo, da organizatorji svetovnih pokalov spoštujejo naše minulo delo in smo vedno in povsod dragi gostje, kjer nas razvajajo in kjer se zavedajo, da smo del njihove zgodovine. V Kitzbühlu  vsako leto počakam, da se na vrh smučišča peljem z gondolo, ki nosi moje ime.  Ko sem doma hodil mimo vitrin z vsemi priznanji, pa jih sploh nisem več opazil. Postalo je neosebno in tudi to je bil razlog, da sem začel razmišljati, kaj narediti z vsem tem,« je iskren Bojan Križaj.    

Bojan Križaj se je rodil znani tržiški smučarski družini. Smučati ga je naučil oče Peter, ki je bil državni prvak in reprezentant v alpskem smučanju, stric Zdravko Križaj pa ustanovitelj Alpske šole smučanja.

Očetov sotekmovalec je bil Tone Vogrinec, reprezentančni trener in direktor slovenskih smučarskih reprezentanc.

»Bojan je imel prirojen talent. Nič mu ni bilo poklonjeno. Vse si je moral priboriti. Imel je srečo, da je bil v kolektivu, kjer smo drug drugega podpirali, spoštovali. Bili smo inovativni. Nismo imeli nekih zgodovinskih predznanj, kopirali smo tisto, kar smo videli drugod. Po svetu smo hodili z odprtimi očmi,« je bil slikovit Tone Vogrinec, ki je s tekmovalkami in tekmovalci preživel več časa kot s svojo družino. Dolge večere so si krajšali na različne načine, tudi s tako znanimi Vogrinčevimi stavami.

Zaradi Bojanove zmage je moral v popolni smučarki opravi, s smučmi vred, skočiti v vodnjak. »Treslo me je v vodi, pri srcu pa mi je bilo toplo.« Najtežje pa mu je bilo, ko je izgubil stavo z Natašo Bokal, ki je napovedala svojo medaljo v Saalbachu, jo tudi osvojila, Vogrinec pa je potem moral prepešačiti pot iz Ljubljane do Maribora.

Tone Vogrinec je bil sprva trener, od sezone 1978/79 pa direktor vseh selekcij in šef smučarskega sklada. Bil je odličen organizator. Po njegovi zaslugi je bila jugoslovanska reprezentanca med prvimi, ki so odšle na priprave v Argentini, kar je bistveno pripomoglo k boljšim dosežkom tekmovalcev.

»Bojan je moj prijatelj, to izjemno cenim. Z njim, pa tudi z vsemi ostalimi, ki so nadgradili to reprezentanco, sem preživel res veliko lepih trenutkov,« je, navdušen nad razstavo, povedal Tone Vogrinec.

Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja in kustosinja razstave je ponosna, da so pogovori izpred petih let, ko je vrata odprl Slovenski smučarski muzej, obrodili sadove. »Že takrat smo se začeli pogovarjati z Bojanom Križajem, da bi bilo smiselno, da bi njegovo smučarsko dediščino hranili v Tržiškem muzeju. Naredil je res lepo gesto, saj ima sedaj dostop do teh predmetov, ki so jih nekoč lahko gledali le preko ekranov, širše občinstvo. Podaril nam je vsa svoja odličja, veliko oblačil, smuči, tudi razna priložnostna darila, štartne številke. Žal smo omejeni s prostorom in smo razstavili samo najdragocenejše stvari.  Je pa zelo bogato predstavljena vsebina na ekranu, kjer lahko obiskovalec  dobi vse informacije, fotografije, filme o njegovi bogati 15 letni smučarski karieri. Ostale predmete imamo zavarovane v muzejskih depojih. Čakajo na čas, ko bomo Slovenci dobili posebno stavbo, Slovenski smučarski muzej. To je naša ideja, vizija in velika želja,« pravi Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja in kustosinja razstave.     

Spominski prostor v Tržiškem muzeju, ki nosi naslov: »Bojan Križaj, naš junak in zmagovalec«, si je z zanimanjem ogledal tudi Jure Franko, ki je osvojil prvo slovensko in jugoslovansko olimpijsko medaljo. »Bolj slabo,« odgovori Jure na vprašanje, kako skrbi za svojo smučarsko zapuščino. »Kolikor časa so starši skrbeli za moje stvari je bilo vse lepo urejeno, sam pa sem slab skrbnik. Dovolim, da se mojih stvari dotika, z njimi igra in posledično so v takem stanju, ko so.« Jure Franko pravi, da je v takih letih, da je prešel nostalgijo, da pa se vedno s smučarskimi kolegi rad spominja obdobja življenja, za katerega ve, da v taki obliki, kot je bil, nikoli več ne bo možen. »Želja po rezultatih se sedaj odraža na drugih nivojih, na osebnih, poslovnih, tako črno bele stvari, kot je bilo smučanje, pa v življenju praktično ne moreš najti. Izmerjen čas, ko si presmučal ciljno črto, je povedal vse. Kakršen je bil rezultat, toliko si bil vreden,« pravi Jure Franko.  

»Bojan je državljan sveta, ponosen Slovenec, njegovo srce in duša pa sta doma v Tržiču.  S svojimi uspehi sporoča, da se tudi iz tržiške kotline da priti na svetovni vrh. Vesel sem, da so najbolj žlahtna priznanja in medalje doma. Lepa gesta, ki bo veliko in ponosno sporočilo našim zanamcem,« je ob ogledu Križajeve stene in večernem druženju s smučarskimi legendami povedal mag. Borut Sajovic, župan Občine Tržič.

Čeprav je v pokoju, pa Bojan Križaj ne miruje. »Moja sezona prihaja, upam, da bo dobra, da bo dober sneg in da se vidimo na kakšnem smučišču.«

Slika: Bojan Križaj in Tone Vogrinec med ogledom ene od Križajevih voženj (foto: Media butik)

Slika: Jure Franko, Bojan Križaj in Tone Vogrinec (foto: Media butik)

Slika: Križajeva stena v Tržiškem muzeju (foto: Media butik)

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se